Kako se odločiti za pravo karierno pot?

Načrtovanje svoje karierne poti je lahko, predvsem na začetku, nekoliko težavno. Kako se pravzaprav odločimo kakšno karierno pot izbrati? Pri dijakih so eden izmed pomembnih dejavnikov odločitve ocene. Sprašujemo pa se lahko tudi, kaj so sploh naše želje,  interesi itd. Naredimo si torej nek kriterij, na podlagi katerega sprejmemo odločitev.

Kaj je zares pomembno?

Pri načrtovanju karierne poti je ključnega pomena, da dobro poznamo sebe. Kakšne so naše osebnostne lastnosti? Na katerih delovnih mestih so naše osebnostne lastnosti zaželene? Kakšne so naše sposobnosti? Kakšni so naši talenti? Določene talente že poznamo, določeni so morda še skriti. S psihološkim testiranjem razkrijemo prav te stvari. Udeleženec testiranja dobi izčrpno, objektivno povratno informacijo, ki mu olajša nadaljnjo načrtovanje karierne poti. Dobljene rezultate lahko primerjamo s posameznikovimi specifičnimi željami ter tako skupaj najdemo najboljšo možno rešitev. Odločitev je lahko tako veliko bolj ustrezna. 

Za več informacij o psiholoških testiranjih nas lahko kontaktirate tukaj. 

Učenje v organizaciji

Dandanes se v organizacijah stvari zmeraj razvijajo in spreminjajo. Za uspešno prilagajanje temu trendu je tako pomembno, da so se zaposleni pripravljeni učiti. Učenje v organizaciji pa ne predstavlja samo predavanja o določeni temi, ampak tudi kako zmanjšati predsodke o prihajajočih novostih, iskanje novih priložnosti za rast, prizadevati si pridobiti različne nove spretnosti, znanja itd. To od nas zahteva, da smo zmeraj znova v vlogi novinca. Če želimo resnično razumeti in obvladati določeno spretnost, področje, si moramo o tem področju nenehno postavljati ustrezna vprašanja, zavedati se pa moramo tudi lastnih napak. Kaj nam pri učenju pomaga?

Prizadevanje

Kadar se v organizaciji začne uvajati nek nov pristop je pomembno, da si postavimo ustrezna vprašanja. Včasih razmišljamo, da bo uvajanje trajalo predolgo, da je star sistem bil čisto ustrezen itd. Če se pa res želimo naučiti novega pristopa, je pomembno, da razmišljamo kaj bo to doprineslo nam samim. Predstavljajmo si konkretne rezultate, prednosti npr. delo bomo lahko opravljali hitreje. Na ta način lahko spodbujamo motivacijo.

Samozavedanje

Zavedati se moramo, da so naše zaznave velikokrat izkrivljene. Potrebno je, da poskušamo biti čim bolj objektivni ter prisluhniti mnenju drugih. Opazujmo tudi svoj notranji govor. Na primer, če nam nadrejeni reče, da naša ekipa ne dosega ustreznih rezultatov ter da potrebujemo dodatna usposabljanja, da postanemo boljši, so naše misli lahko sledeče: »Nadrejeni se moti.« »Seveda smo uspešni.« itd. Odzvali se bomo obrambno. Če take misli zaznamo, jih skušajmo spremeniti in se začeti spraševati: »So domneve nadrejenega točne?«, »Katera dejstva podpirajo izjavo?« itd. Postavljati si poskušajmo taka vprašanja, ki nam omogočajo vpogled v področja, kjer se lahko izboljšamo. Na ta način so ocene resničnega stanja veliko bolj točne.

Radovednost

Postavljajmo si vprašanja kot so »Kako?«, »Zakaj?« in skušajmo ugotoviti, kaj še posebej pritegne našo pozornost. Nato skušajmo poiskati odgovor na zastavljeno vprašanje, npr. poiščemo ustrezen članek in ga preberemo. Če se nam določene stvari zdijo dolgočasne, poskušajmo poiskati način, kako zadevo spremeniti, da nam bo postala bolj privlačna in zanimiva.

Ranljivost

Pomembno je, da se zavedamo, da smo na začetku vsi začetniki. Počutimo se nerodno, veliko moramo spraševati, smo počasni itd. V takih trenutkih pogosto razmišljamo: »Tega ne maram.«, »Nikoli mi ne bo uspelo tega narediti prav.« itd. Pomembno pa je, da se zavedamo, da smo vsi na začetku nekoliko nerodni, saj te določene stvari še nismo počeli, je ne poznamo. Bomo pa sčasoma pridobili ustrezna znanja ter tako postali vedno boljši. Napake pričakujmo in jih izkoristimo kot priložnost za učenje.

Povzetek

Če se želimo uspešno učiti, spremenimo nespodbudne misli v spodbudne. »Tega se ne rabim učiti« spremenimo v »Kako bo izgledala moja prihodnost, če se to naučim?«. »To je dolgočasno.« spremenimo v »Sprašujem se, zakaj se ostalim zdi to zanimivo?«. »V tem sem slab/-a.« spremenimo v »Delam začetniške napake, a bom sčasoma postal/-a boljši/-a.«

Vir: HBR

Kako izvesti uspešen sestanek?

Zdi se, kot da smo vedno bolj preplavljeni s sestanki. Večina jih je brez jasnega cilja ali slabo izpeljana, kar povzroči pri udeležencih nezadovoljstvo. Če želimo uspešen sestanek, je potrebna ustrezna predpriprava. Velikokrat je cilj sestanka izvesti debato, ki jo v drugačnih okoliščinah težko izvedemo. Kako torej izvesti uspešen sestanek?

Pomembno je, da se na sestanek dobro pripravimo. Cilj sestanka naj bo jasno določen. Prav tako je pomembno, da sestavimo časovno upredeljen dnevni red, ki ga posredujemo udeležencem že pred sestankom. Namen tega je, da se imajo zaposleni možnost pripraviti. Opredeljenega časa se je potrebno držati.

Na začetku sestanka vzpostavimo jasna pravila, ki se jih vsi držimo, npr. brez uporabe telefona, brez neprimernih komentarjev itd. Temo sestanka lahko odpremo z vprašanjem, v katerem ne izražamo lastnega mnenja. S tem zagotovimo, da se udeleženci sami opredelijo o temi in se ne prilagodijo našem mnenju. Pomembno je razvijanje ustreznega spodbudnega okolja, ki omogoča zaposlenim, da brez težav odkrito povedo svoje mnenje. Spodbudno okolje lahko vzdržujemo npr. s podporo (“Cenim vaše mnenje.”).

Prav tako je pomembno, da k izražanju svojega mnenja, spodbujamo tiste udeležence, ki so navadno tiho. K sodelovanju jih lahko povabimo že pred samim sestankom, npr. “Jutri imamo sestanek o prodaji. Vem, da imate o tem specifično mnenje, za katerega se mi zdi, da bi ga morali vsi slišati.”

Včasih je treba na sestanku prevzeti tudi nasprotno stališče, saj to omogoča dodatni vpogled na temo in več možnosti za debato.

Vir: HBR

Kaj je “Brainswarming” in zakaj lahko nadomesti “viharjenje možganov” oz. “Brainstorming”?

Verjetno večina pozna tehniko »viharjenja možganov« (ang. Brainstorming). Gre za metodo skupinskega proizvajanja novih idej. Pri tej metodi se definira problem, nato pa udeleženci iščejo, navajajo možne rešitve, ki jih zapisovalec sproti zapisuje.

Metoda je zelo znana, vendar velikokrat ne da željenih rezultatov. Dogaja se, da pri podajanju idej določeni udeleženci prevladujejo, medtem ko drugi, ki se pri izražanju svojih idej na glas s težavo izpostavijo, ostajajo v ozadju.

Nekoliko drugačna metoda reševanja problemov je »Brainswarming«. Osnove so lahko razložene preko vedenja žuželk, npr. mravelj. Mravlje komunicirajo preko kemičnih signalov, ki jih puščajo za seboj v okolju. Ti signali vplivajo na vedenje ostalih mravelj, ki pridejo za njimi. Na ta način se pri omenjeni metodi sproti oblikuje graf, na katerem udeleženci na strukturiran način puščajo svoje ideje (kot mravlje kemične signale), na podlagi katerih se spet razmišlja naprej. Tako se pri tej metodi posamezniki ne izpostavljajo neposredno na glas, ampak ideje zapišejo ter jih prilepijo. Na ta način se lahko poveča aktivno sodelovanje udeležencev.

Kako točno se izvede?

Najprej se, npr. na tabli, pripravi območje na katerem se bo izrisal graf. Na vrhu se zapiše en cilj ali en problem, ki ga želimo rešiti. Na dnu se zapiše nekaj možnih virov, s katerimi organizacija razpolaga. Viri so tiste stvari, ki so dostopne organizaciji in so lahko uporabljene za reševanje zapisanega problema oz. za doseg navedenega cilja.

Udeleženci lahko cilj ali problem prestrukturirajo v manjše podcilje ali dejanja, ki morajo biti izvedena, da se doseže cilj. Svoje ideje lahko neposredno zapišejo, lahko pa se uporabijo tudi Post-it listki. Na enak način lahko udeleženci dodajajo vire. Nato udeleženci s črtami povežejo vire in podcilje oz. akcije, ki se skladajo. Potencialne rešitve se kažejo v primerih, kjer se viri povežejo s podcilji.

Vir: HBR