Kje je moja strast do dela?

Zdi se, kot da se od nas pričakuje, da že od malih nog vemo, kaj želimo početi celo življenje, oz. da čutimo do nekega specifičnega dela strast. O tej »strasti do dela« govori tudi Terri Trespicio, ki predstavi lastno življenjsko izkušnjo (povezava do posnetka). Prav tako kot je po zaključenem izobraževanju nekaj časa počela Terri, tudi danes veliko mladih čaka, da odkrije svojo, tisto pravo, strast. Medtem pa zamudijo različne priložnosti. Dejstvo je, da nas je verjetno veliko takih, ki nas, ali zanima veliko različnih stvari ali pa res ne vemo natanko kaj bi sploh radi počeli.

Med našim iskanjem strasti pa odklanjamo različne priložnosti, ker pač naj ne bi bile prave. Ko iščemo strast, je najslabše prav to, da sedimo in čakamo. Zgodi se namreč, da čas teče, leta minejo, mi pa smo še zmeraj na začetni točki. Še zmeraj čakamo na svojo strast.

Kako najti svojo strast?

Če res želimo odkriti, kaj bi radi počeli, moramo biti pripravljeni raziskovati, biti radovedni, sprejemati različne opcije, spoznavati ljudi itd. Sama sem se recimo na začetku študija odločila, da bom vsak semester kot prostovoljka delovala na drugem področju psihologije. Na ta način sem počasi odkrivala, kaj so tiste stvari, ki me res zanimajo ter pridobivala nova znanja in prejemala nove priložnosti.

Zato vse tiste, ki ne veste točno kaj bi radi delali, spodbujam, da začnete to aktivno raziskovati. Kot pravi Terri »Ne čakajte. Začnite početi stvari, ker če želite živeti življenje v polnem pomenu, ne sledite strasti. Vaša strast naj sledi vam.« Verjamem, da boste sčasoma naleteli na nekaj, kar vam bo, vsaj za nekaj časa, vzbudilo strast. Ta strast pa lahko tudi ugasne. Takrat je pa treba iti spet od začetka, biti radoveden, sprejemati opcije in raziskovati svoje možnosti.

Kaj pa, če vem kaj želim početi?

Po drugi strani pa ima veliko ljudi želje, ambicije, v glavnem vedo kaj so njihovi cilji, vendar se jim dogaja, da čas teče, dnevi, tedni, meseci, leta gredo, sami pa so še zmeraj enako oddaljeni od začetnega cilja. Čakajo na motivacijo, ki jih bo premaknila korak bližje željenemu stanju. Žal je ta motivacija velikokrat trenutno stanje, ki hitro mine. Pomembneje je razviti delovne navade in pri tem biti vztrajen (pomaga nam lahko tudi upravljanje s časom). Če imamo razvite navade, potem bomo tudi takrat, kadar bo dan nekoliko bolj siv, naredili stvari, ki nas bodo vodile do naših ciljev.

Pri razvijanju navad je ključnega pomena, da smo vztrajni. Da se navadimo spremembe oz. nekega novega vedenja, ki ga želimo razviti v navado, traja prib. 21 dni. Da pa vedenje res postane navada, traja v povprečju 66 dni (lahko tudi več). Oblikovanje navad je proces, pri katerem moramo sami ugotoviti, kaj nam pomaga pri vztrajanju. Enim ustreza to, da si vsak dan beležijo, če so določeno vedenje izvedli ali ne. Drugim pomaga, da povedo svoje namene svojim bližnjim. Tretji se z manjšim nagrajevanjem spodbujajo, da vztrajajo pri novih navadah. Opcij, ki nam lahko pri tem pomagajo, je veliko, treba je le odkriti, katera pomaga nam.

Veliko sreče!

 

Praktični nasveti za povečanje zavzetosti na delovnem mestu

Ni skrivnost, da mnogo zaposlenih deluje v okoljih, ki ne spodbujajo zavzetosti na delovnem mestu. Obstaja pa veliko literature, ki se ukvarja s problemom povečanja delovne zavzetosti, vendar so v ospredju večinoma organizacijski faktorji, kot so oblikovanje delovnih mest, vodstvo, organizacijska kultura ipd.

V čem je torej problem? Gre za dejavnike nad katerimi zaposleni nimajo posebnega nadzora. Zato je zavzetost zaposlenih na neki način odvisna od (ne)milosti njihovih organizacij in nadrejenih. To pomeni, da bi se tega problema lahko lotili na drugačen način. Kako pa?

Ni novost, da ustrezna organizacija časa vodi do večje produktivnosti, kar potrjujejo različne raziskave. O organizaciji časa se tudi veliko govori in piše. Čeprav smo bolj ali manj opremljeni s teoretičnim znanjem, se vseeno pogosto soočamo z odlašanjem, stresom in podobnimi problemi, ki so posledica slabše časovne organizacije.

Obstajata dva načina načrtovanja časa oz. dnevnih aktivnosti. Prvi je na splošno zelo znan, in sicer gre za »time management« ali upravljanje s časom. O tem smo že pisali, več si lahko preberete tukaj.

Drugi način je pogojno načrtovanje, pri katerem posameznik že vnaprej razmišlja o morebitnih prekinitvah, s katerimi se bo morda soočal tekom dneva in zato to upošteva pri oblikovanju dnevnega načrta. Poleg tega, razmišlja tudi o načinih za spoprijemanje s prekinitvami, saj mu to omogoča boljšo pripravljenost. Čeprav je ta metoda načrtovanja zelo koristna, se pa vseeno uporablja manj pogosto. Na splošno pri organizaciji časa pogosto precenjujemo število delovnih nalog, ki jih bomo opravili, hkrati pa podcenjujemo, koliko bo naše delo moteno. Prav v tem je prednost pogojnega načrtovanja, saj upošteva morebitne prekinitve in na ta način posamezniku omogoča bolj realno načrtovanje.

Skratka, upravljanje s časom ima zelo pozitivne učinke glede produktivnosti in zavzetosti, ampak le v primerih, ko se zaposlenemu ni treba soočati z različnimi prekinitvami. V nasprotnem primeru je pa bolj smiselno pogojno načrtovanje, ki ima pozitivne učinke ne glede na število prekinitev.

Seveda je najbolj smiselno teorijo prilagajati naši vsakodnevni praksi. Zato je pomembno, da imajo zaposleni sami ustrezen vpogled v to, kakšen delovni dan/teden pričakujejo ter na podlagi tega oblikujejo načrte.

Konkretni predlogi za uspešno načrtovanje vašega časa

  1. Pred začetkom delovnega dne (večer prej ali zjutraj), si rezervirajte čas za načrtovanje prihajajočega dneva.
  2. Razmislite kakšen dan pričakujete? Ali boste moteni tekom dneva in koliko pogosto? Kaj lahko storite zato, da postavite meje za svoj čas in da ste manj moteni? Pri tem seveda upoštevajte pretekle izkušnje.
  3. Če vas čaka bolj ali manj miren dan, lahko uporabite metodo upravljanja s časom. Se pravi, napišite seznam delovnih nalog in jim dodelite ustrezen čas glede na njihovo zahtevnost in pomembnost. Na primer, za težke ali kreativne naloge si rezervirajte tisti del dneva, ko ste najbolj spočiti in imate največ energije. Bolj enostavne naloge pustite za konec delovnega dne. Na ta način si povečujemo možnosti za večjo zavzetost, osredotočenost in produktivnost na delu.
  4. Če vas čaka dan, v katerem veste, da boste moteni, se zanašajte na metodo pogojnega načrtovanja. Se pravi, napišite realno število nalog, ki jih boste lahko opravili, pri čemer upoštevajte čas za morebitne prekinitve. Poleg tega, razmislite o tem, kako se boste spoprijeli s temi prekinitvami? Ta način načrtovanja nam pomaga pri prilagajanju obveznosti morebitnim prekinitvam in nam omogoča, da kljub temu ostanemo fokusirani. Poleg tega, pogojno načrtovanje nas varuje pred morebitno razočaranostjo in tudi nepotrebnimi zamudami.

Zaradi tehnoloških trendov je za naš delovni vsakdanjik normalno, da smo nenehno bombardirani z informacijami in različnimi prekinitvami, zaradi katerih je naše delo moteno in tudi ogroženo. Vendar pa z enostavnimi posegi prevzamemo večji nadzor nad našim delovanjem in to se lahko začne z našimi dnevni načrti.

Vir:

Hbr

 

 

Učeča se organizacija

Živimo v okolju nenehnih sprememb. Če želijo organizacije biti konkurenčne in uspešne, se morajo znati prilagajati. Eden izmed načinov prilagajanja na spremembe je model učeče se organizacije. Učeča se organizacija prinese veliko prednosti ne le zmožnosti hitrejše uvedbe sprememb. Organizacije s tem pridobijo tudi boljšo zmožnost prenašanja zunanjih pritiskov okolja, bolje posredujejo svoja znanja, izboljšajo kvaliteto proizvodov in storitev, izboljšajo ugled podjetja, saj postanejo bolj usmerjeni v ljudi ter lažje vzdržujejo inovativnost in konkurenčnost.

Lastnosti učeče se organizacije

Peter M. Senge opredeljuje pet lastnosti učeče se organizacije:

  • Sistemsko mišljenje pri katerem posameznik vidi celoto ne le del sistema. Da ima lahko posameznik vpogled v celoto, je potrebno, da so informacije vidne, transparentne. Ta način mišljenja pripomore tudi k bolj ustvarjalnem načinu razmišljanja.
  • Osebnostno mojstrstvo pomeni, da se posameznik zaveda pomembnosti lastnega razvoja ter s tem doseganje odličnosti. Razvoj potencialov zaposlenih v organizaciji viša konkurenčnost. Zaposleni ne sme biti prisiljen v učenje, sam mora videti smisel ter si tega želeti. Učeča se organizacija je v bistvu vsota učečih se posameznikov, ki nenehno razvijajo oz. nadgrajujejo svoje sposobnosti in potenciale.
  • Mentalni modeli so vse predstave, predpostavke, prepričanja itd., ki vplivajo na posameznikovo razumevanje realnosti. Mentalni modeli se v prilagodljivem in odprtem okolju lahko spreminjajo. S tem se ustvarjajo novi načini razumevanja realnosti.
  • Skupna vizija mora biti zgrajena s pomočjo vseh zaposlenih. S skupno vizijo so zaposleni pripadnejši podjetju, imajo večjo motivacijo za učenje ter bolj učinkovito delujejo, saj vidijo v svojem delu smisel. Večja verjetnost je, da ne bodo opravljali svojega dela zgolj zato, ker morajo, ampak ker si bodo tudi želeli doseči skupno vizijo.
  • Skupinsko učenje je proces razvoja sposobnosti skupine. Da lahko zaposleni med seboj dobro sodelujejo, je v potrebno v organizaciji spodbujati ustrezno, odprto komunikacijo. V skupinskem učenju bo potekal prenos znanja, izboljša se pa lahko tudi reševanje problemov.

Razvijanje kulture, v kateri bodo vse zgoraj naštete stvari, bo organizaciji sčasoma omogočilo hitrejše učenje. Zaposleni bodo prevzemali več odgovornosti ter med seboj bolje sodelovali. Potrebno se pa je zavedati, da je prehod iz tradicionalne v učečo se organizacijo proces, v katerem se rezultatov ne sme pričakovati čez noč.

Upravljanje s časom: od biti nenehno zaposlen do biti produktiven

Velikokrat smo ljudje nenehno zaposleni, imamo veliko različnih opravkov, poskušamo »multitaskat«, zmanjkuje nam časa, vendar želimo vseeno takoj odgovoriti na elektronsko pošto itd. Kljub nenehni zaposlenosti se nam lahko dogaja, da določenih nalog vseeno ne opravimo. Zdi se nam, da čas kar gre, ne da bi zares vedli kam. Minejo dnevi, določene naloge pa še zmeraj nismo opravili, ker jo vedno znova prelagamo. Zastavljene lahko imamo določene cilje, vendar se jim dejansko ne približujemo, ker se zaposlujemo z drugimi stvarmi.

V takšnih primerih se je potrebno ustaviti in dobro premisliti, če je tako vedenje produktivno. Kam vlagamo svoj čas? Najbolj produktivni smo namreč takrat, kadar stvari premislimo, imamo izbranih manj prioritet, posvečamo svojo pozornost eni stvari na enkrat itd. Da pa nam to lahko uspeva, ter da preklopimo iz »biti nenehno zaposlen« na »biti produktiven« je potrebno, da razvijemo veščine upravljanja s časom. Zavedati se je potrebno, da je časa v življenju zmerom manj, določeni cilji pa so lahko leta in leta enako oddaljeni.

Kaj sploh je upravljanje s časom?

Upravljanje s časom predstavlja vsa vedenja, strategije in tehnike, s katerimi skušamo učinkovito izrabiti svoj čas in doseči zastavljene cilje.

Kakšni so učinki učinkovitega upravljanja s časom?

Raziskave kažejo, da se pri ljudeh, ki učinkovito upravljajo s časom, zmanjša napetost pri delu, zmanjša se psihološki stres ter manj je konfliktov med delom in družino. Poviša pa se zadovoljstvo z delom in zaznan nadzor nad časom. Pri posameznikih je bilo možno opaziti tudi pozitivne zdravstvene spremembe. Prav tako pa veliko redkeje prihaja do odlašanja.

Kaj je pomembno pri upravljanju s časom?

Poznati moramo svoj čas, ki ga imamo v dnevu na voljo. Potrebno je načrtovati urnik. V urnik umestimo najpomembnejše in nujne naloge (za začetek ni potrebno nalog časovno umeščati). Pri načrtovanju urnika ne smemo pozabiti na vsakodnevna opravila ter si pustiti čas za nepričakovane dogodke. Nato v čas, ki nam ostane, vstavimo naloge, ki zadevajo naše osebne cilje.

Pomembno je, da imamo zelo jasno razdelane svoje prioritete. Opravke lahko npr. razdelimo po ABC analizi. ABC analiza je sestavljena iz treh kategorij:

  • kategorija A predstavlja naloge, ki so najbolj nujne in najpomembnejše,
  • kategorija B predstavlja opravke, ki so pomembne, a ne nujne,
  • v kategorijo C pa spadajo vse stvari, ki niso ne nujne in ne pomembne.

Zapišemo si lahko, npr. tri stolpce (A, B in C) ter tako najlažje razdelimo svoje opravke in si na ta način razdelamo prioritete. Pri načrtovanju svojega urnika je dobro upoštevati rezultate ABC analize. Učinkovito naj bi bilo, da se v dnevu najprej lotimo nalog, ki so nujne in pomembne (kategorija A).

Paziti moramo, da urnik ni prenatrpan ali pa preohlapen. Pozabiti ne smemo na sprostitev in zabavo. Sami zase moramo odkriti kako in kaj nam najbolje ustreza ter najti svoje ravnovesje.